Oslovska pravda
Slovenceljni v Histriji so gojili osle in bili so sila ponosni nanje. Radi so jih imeli pa ne samo v čustvenem smislu, kot domače živali in tovorna živinčeta, pač pa 夜夜躁狠狠躁日日躁av v kulinaričnem pogledu. Iz njihovega mesa so namreč izdelovali klobase in salame in 夜夜躁狠狠躁日日躁av na to so bili silno ponosni.
Trdili so (in tako so bili 夜夜躁狠狠躁日日躁av sami globoko prepričani), da so te klobase in salame tako dobre in edinstvene samo zato, ker se pasejo na histrijski zemlji, ki je v lasti Slovenceljnov in da trave in rožic na zemlji sosednjih Croatov niti ne pokusijo.
Pa se je primerilo, da je osel Kahlo zabredel nekaj metrov dlje na ozemlje Croatov kot bi smel in se tam dodobra najedel trave in rožic, ki so bile zanj prav enakega okusa kot tiste nekaj metrov nazaj proti domu.
Kahlo je bil že odslužil svoje: ni več zlahka nosil tako kot za mladega, pa 夜夜躁狠狠躁日日躁av sicer si niso veliko pomagali z njim; in počasi se mu je bližal čas, da konča svoje poslanstvo v klobasah in salamah.
Vse je bilo že odločeno, pripravljeno, zbrali so se mojstri in mesarji z obeh strani meje, kajti običajno je bil to dan, enak občinskemu prazniku.
Kako pa kanite poimenovati te klobase in salame! je zanimalo sosede Croate.
Tako kot vedno, so odgovorili Slovenceljni, ki niti niso bili povsem razumeli vprašanja.
To pa ne gre! so protestirali Croati. Kahlo se je bil vendar najedel naše trave in rožic, torej ne klobase, ne salame ne morejo nositi tistega istega imena!
…in tako so se prepucavali nekaj dni, nekaj tednov in mesecev…
Kahlo se je bil že zdavnaj usmradil, da ga niti vrane niso več marale, vendar do sporazuma ni prišlo.
Sestajali so se modreci in glasnogovorniki z obeh strani Histrije. Na sestankih in srečanjih so bili pojedli za nekaj Kahlotov klobas in salam – takrat jih imena le teh in poreklo trav in rožic niti niso toliko motila – vendar se niso o ničemer dogovorili.
Edini »sporazumni« sklep pa se vedno glasi:
O tem se bomo še dogovorili…, rečejo Croati.
O tem smo se bili že dogovorili…, trdijo Slovenceljni.

Slovenceljni, se pa še kar pizdijo in pravdajo za senco osla, ki so ga že pred desetletji ali morda celo stoletji pojedli, kosti pa pokopali.
Kaj se kurac busate za neko imaginarno ime, ki poznavalcu vina pomeni toliko kot nič!
Vino si naliješ, ga pogledaš, povonjaš, probaš, malo požvrkljaš in pocmokaš – bolj zaradi splošnega vtisa, kot zaradi sebe – in potem ga z užitkom popiješ,
ali pa izpljuneš.
V tem je ves čar in finta.
Vina se okušajo in ocenjujejo brez imen, brez etiket, brez znanega pedigreja.
Kaj mi nuca ime – verificirano in poštempljano s strani Evropske komisije (ki itak nima pojma o vinu) – ko pa vem, da se pod tem imenom vse prevečkrat skriva čebodra, ki si ne zasluži, da ji rečem vino.

Jean Claude Juncker pride obiskat Alenčico, ki bi bila 夜夜躁狠狠躁日日躁av veliko bolj vesela Jeana Clauda van Dammea…
mimogrede se bo pa še s Cmerarjem pogovoril o pivu. O teranu se on ne pogovarja!