Ne, ne govorim o parlamentu, niti o politiki. Tokrat gre beseda o čistoči in o skrbi za okolje.
Nisem nekakšen naravovarstvenik, pa vendar mi gredo nekatere stvari na živce; vidim pa, da gredo drugim še bolj.
Pa vendar je ležalo kar nekaj časa, predno je nekomu takole prekipelo.

V lepi, neokrnjeni naravi…
se glasijo reklamni oglasi, ki vabijo ven iz mesta.
Saj bi bilo tako, da ni nekdo pred časom pospravil svoje stare spalnice.
Tukaj ob cesti je pustil ležišče, nedaleč stran sta se v koruzi valjali dve debeli prešiti odeji…
Zanimivo: pomislil sem bil, da bi to lahko nekomu še prav prišlo. Vendar ne po treh mesecih.
Nočnih omaric še nisem bil zasledil. Morda sta bili še uporabni.

Malo pod vplivom limonad o NCIS službah v FBI takoj pomislim kako bi bilo fino najti mojstra odlaganja s pomočjo njegove DNK, ki jo je več kot dovolj v tistem prescanem modrocu, in mu izstaviti račun.
No to je le malo utopistično.
Veliko bolj realistično pa je, ko pomislim, da imajo vsa takole odvržena vozila, vključno s pralnimi stroji in gumami, svoje identifikacijske in serijske številke …
Razne redarske in druge službe, ki ne vedo kaj bi v delovnem času počele same s sabo, lahko pridobijo nova pooblastila:
namesto pooblastil o uporabi fizične sile, bi morda pridobile pooblastila o nadzoru svinjanja po naravi, sranja in scanja cuckov po urbanih površinah…
Ministrica za okolje in prostor pa nič.