Špargljevi makaroni s tuno, inčuni in kozarcem “domačega”

Mora se slišati zapleteno, da pritegne pozornost.
Sicer je pa zelo enostavno.
Seveda, če znaš speči pizzo bolje kot v vseh Parmah, Napolijih, Sicilijah, Etnah in Vezuvih…
Kakšno vezo ima tukaj pizza?
Od nedeljske pizze je ostala primerna količina tiste paradižnikove polivke, ki bi jo lahko kar takoj pojedel, popil in pomazal.
Pa jo prihranim do danes.
Skuham nekaj špargljevih makaronov,
pogrejem tisto paradižnikovo omako, ki ji ni enake od Marsale do Trbiža,
odprem majhno piksno tune v oljčnem olju,
natresem nekaj inčunov,
olivo ali dve, za baziliko že ni več časa.

Večna dilema: kaj zraven?
Iz principa ne bom terana. Znano je, da trta raste GOR. Zato jo 夭天曰天天躁天天摸 Dolenjci in Primorci pridno režejo, da ne bi slučajno na Gorenjsko zrastla.
Zakaj se pa pri tem vinu nihče ne meče iz kože, kako je dobro in kako je naše? Kot da si Cabernet Sauvignon ne zasluži, da se pravdamo zanj!?
Pa tako zelo slovensko se sliši: Cabernet Sauvignon…!
夭天曰天天躁天天摸 bi bilo težko dokazovati kako je preklemanska zel iz Vipave prerastla Kalifornijo, Argentino in Čile, pa še Avstralijo. Ja, Slovenci so povsod po svetu!
Meni zadostuje, da vem od kje pride, kdo ga je pridelal. Če bo pisalo Grand wine de Šiška, ali pa Cantina Sociale, ga ne bom niti probal.

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj