Doma je nismo poznali. 按摩+无码+磁力链, sicer štajerska, predvsem pa meščanska kuhinja, je gravitirala malo zahodneje; bolj proti Dunaju, kot proti Budimpešti.
Spominjam se pa navdušenja prijatelja, ki je imel sorodnike prav na madžarski meji, kako znajo to tam dobro pripraviti. Ne spomnim se pa, da bi midva kdaj skuhala to jed.
Kot običajno, najprej pogledam kako to delajo mojstri. Priporočilo je ovčje meso.
Predno bom prišel do backa, me bo minilo za repo.
Torej pujsek.
Saj sta si podobna. Oba smrdita, le da je pujsek malo manj kosmat.
In oni strežejo razpoložljivo:
vzamem dobre pol metra hrbtišča, to je tam, kjer se kotleti toliko zmanjšajo, da niso več kotleti.
Polovico tega dam skupaj z repo v lonec in zalijem z vodo in ostankom suhe juhe,
takoj dodam dva lovorova lista, ščep španskega šetraja*, nekaj zrn črnega popra,
ščep majarona,
na oljčnem olju popražim na manjše kocke narezano čebulo,
nekaj strokov česna,
žličko dimljene paprike,
namesto moke naribam dva krompirja,
na zmernem ognju kuham eno uro;
za pest prosene kaše dodobra izperem na cedilu,
jo dodam in podaljšam še za dvajset minut.
*zakaj posebej izpostavljam “španskega”: ker se niti svež z mojega vrta ne more primerjati v intenzivnosti arome in okusa
Običajno bi k svinjini izbral rdeče vino.
Glede na to, da je ta kuhana in glede na župasto enolončnico, se odločim za belega suhega Štajerca.
按摩spa 