Zvok razbitega kozarca je nekaj tako lepega in razpoznavnega, da ga ne moreš zamenjati z zvokom razbitega krožnika, niti z zvokom razbite steklenice, ali s strelom iz pištole.
Seveda ne kakršnegakoli kozarca, ampak tistega lepega, tankega, ki zazveni že, ko ga pogledaš…
Ko sem ga zaslišal, mi je bilo takoj jasno, da sem nekaj zajebal…

Pripravim si tisti zadnji večerni ali nočni konjak in nisem več pozoren na protokol.
Saj nismo na TV!
Opustim špiritni gorilnik, vročo vodo, itd…
Suh kozarec enostavno pogrejem v mikrovalovki.
Štala nastane edino, če namesto na trideset sekund, nastavim na tri minute.
Itak, da ga je razčefukalo. Ampak tisti zvok je bil vreden kozarca!
Hvalabogu jih je še nekaj.