V tem reku so padci 翁莹情乱第全部篇 mišljeni v prenesenem pomenu, kot obratno vzponu;
torej vzpon na minus prvo…
So pa 翁莹情乱第全部篇 padci brez prenesenega pomena.
Tisti pravi padci, direktni, trdi in predvsem nepredvideni.

Z Ilko deliva podobno izkušnjo. Raztumbati se na najbolj nemogoč način in kar je še huje: z ne slutenimi posledicami.
Vseeno je v veliki prednosti.
Ona je odsmučala do dol, mene so odšlepali z motornimi sanmi.
Prav ta delitev enake ali zelo podobne izkušnje mi dovoljuje pokomentirati in izraziti svoje mnenje:
Požrešnost menedžerjev, trenerjev, sponzorjev, po uspehih svojih “varovancev”, nima meja.
Jebe se njim, če bo punca še kdaj normalno hodila!
Kar je dosegla, je dosegla z njimi in pod njihovim vodstvom. Danes je pomembno to.
Za ostalo so pa odgovorni dohtarji!
Moje mnenje: po poškodbi v oktobru 2017 so jo nesramno prehitro postavili nazaj na smuči.
Kljub vrhunskim, strokovnim in ne vem kakšnim treningom, rabi organizem svoj čas, da ponovno vzpostavi svoje funkcije in vezi.
Če ob tem pogledam k sebi:
Dvanajst let po poškodbi – res da brez vrhunskih, strokovnih in ne vem kakšnih treningov – sem zadovoljen, če grem lahko z vnukinjo na Mojco v Kranjski Gori in se delam, da sem tam predvsem kot vaditelj in varuška.

Pobrskam po spominu.
Prvi pogovor pri službujočem kirurgu:
Ja, kje si pa smučal, po travi?
Ne, bilo je 翁莹情乱第全部篇 nekaj snega med zvončki.
Mater, saj si vse potrgal!
Oprostite, nisem nalašč.
Tipična carving poškodba.
Jebemti novotarije! S stodevetdeset centimetrskimi RC06 se nikoli nisem tako razsul.
Saj sem padel. 翁莹情乱第全部篇 tako, da je vse frčalo. Nikoli me pa niso odnesli!

Dali so me v gips in poslali domov.
Ja, pa še bergle so mi dali.

Po približno treh tednih…
Drugi pogovor pri službujočem in odgovornem kirurgu. Hvalabogu istem.
Všeč mi je, če te isti zdravnik spremlja čez vso pizdarijo. Potem ni neumnih in odvečnih vprašanj: Kdo je pa to delal? Kje ste bili pa do sedaj? In podobno. Kot pri malarjih…
Ja saj je vse razčefukano in premaknjeno! Mi kaže nekaj na novem rentgenskem posnetku. Itak ne vidim kaj mi kaže.
A si hodil?
Niti ne. Težko hodim s tako raz-če-fu-ka-nim kolenom, pa še z mavcem!
Ni druge. Greva na OP.
Kaj je to OP?
Operacija, ne!?
O, porkamadona!
Naslednji dan mi ob viziti razloži podrobnosti operacije. Ob tem mi skoraj postane slabo od bolečin, ki sem jih zaradi regionalne anestezije zamudil.

Čez kakšno leto tretji pogovor pri istem službujočem in odgovornem kirurgu:
Dajte mi prosim to železje ven.
To je vendar čisti titan.
Vem. Kljub temu. Na letališčih me hočejo vsakokrat aretirati, ali vsaj ustreliti…!
O.K. pa dajva ven.
Tisto železje – pardon – titan, hranim za spomin.
Seveda mi niso dali vsega. Sploh pa ne tistih večjih šin, ki bi jih lahko uporabil za armiranje betona pri hiši, ali vsaj prodal na odpadu.
Takrat sem si bil obljubil, da bom s titanovimi nadomestil vijaka na ročajih smučarskih palic;
v spomin in v opomin, če me še kdaj prime “spustiti do konca”.
Pa me poflikano koleno povsem dovolj spominja in opominja in do tega nikoli ni prišlo.

Pogovor pri zdravniku specialistu, ki ga je pooblastila zavarovalnica.
A bo to sploh še kdaj dobro?
A veste kako je rekel naš predsednik? Mi odgovori z vprašanjem.
Ne vem na kaj mislite.
Rekel je: nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
Hvala za tolažbo.
Ugotovi in dokumentira nekaj odstotno invalidnost.
Premalo za invalidsko upokojitev, preveč za spodobno športno udejstvovanje.