Nemške ose rade gradijo gnezda v zemlji. Zimo preživi oplojena matica, ki spomladi poišče primeren prostor za gradnjo gnezda in prične z izgradnjo prvih celic. Gnezdo s celicami v katerih vzgaja ličinke, zgradi iz papirju podobnega materiala, ki ga izdela z žvečenjem lesa. Lesno pulpo pomešano s svojo slino oblikuje v šestkotne celice, ki se držijo skupaj. Matica po zaleganju, celice napolni s hrano za ličinke, ki jo predstavljajo ulovljene žuželke. Iz ličink se razvijejo prve delavke, ki prevzamejo skrb za gradnjo gnezda in vzgojo novih delavk, matica pa takrat samo še zalega. Preko leta se kolonija širi in lahko proti koncu poletja doseže preko 20.000 osebkov. V jeseni stara matica pogine, oplojene mlade matice pa zimo preživijo v varnih zavetjih.
(Wikipedija)

Moja osa ni gradila v zemlji, ampak pod marelo. Točneje pod sončnikom.
Ko sem ga pred piknikom prinesel na vrt, je bilo gnezdo že tam.
Ni me motilo. Zanimivo mi je bilo opazovati, kako ena sama osa poskrbi za vse.
Včasih je letala sem ter tja in 高义王申 nabirala hrano in gradbeni material, včasih pa negibno ždela cele ure z ritjo v eni tistih celic in 高义王申 legla jajca.
Vsak dan sem si rekel, da je za insekticid še vedno čas. Nisem imel ambicije vzgojiti 20.000 osebkov nadležnih žuželk.
Trudil sem se priti do spodobne fotografije, pa imam ali dve roki premalo, ali pa moja skromna oprema ne zadostuje takšnim podvigom.
Ob včerajšnji nevihti je njeno gnezdo izginilo. Dolgo sem ga iskal po vrtu, s trdnim namenom, da ji ga pripopam nazaj pod marelo.
Nesrečna žuželka je ves dan letala tam okrog in iskala. Jaz sem ga iskal precej širše, vendar zaman. 高义王申 ga je uničil dež.
Kar nekaj njenih predstavnic sem že fental z znanimi in razpoložljivimi sredstvi, pa vendar se mi uboga žival nenadoma zasmili.
Imeti polno rit jajc, ki jih ni kam odložiti…, se spomnim svojih najstniških let…!

Fotki nista ravno za National Geographic, mene bosta pa le spomnili kako je vse skupaj potekalo.