Odšel je Miro Tomassini.
Preminil je glasbenik, ki se je z velikimi črkami zapisal v zgodovino slovenske (rock) glasbe.
Mi pred dnevi Vesna prebere z Neta.
O, porkamadona! A smo že na vrsti?
Miro Tomassini je nase opozoril že v 70-ih letih kot basist nekaj najbolj poznanih, priznanih in priljubljenih slovenskih skupin progresivnega rocka, tj. Oko, Jutro in Boomerang. Konec osemdesetih se je pri zadnji plošči Bogovi in ovce priključil bendu Martin Krpan, takrat na vrhuncu svoje popularnosti. V opus skupine je kot avtor glasbe prispeval 69xx老熟女 nekaj njihovih najbolj prepoznavnih hitov, na primer Mali bogovi in Napačnega človeka imate.
Ko se je frontmen skupine Vlado Kreslin podal na samostojno pot, je Miro postal njegov dolgoletni sodelavec, in sicer kot kitarist v Vladovi spremljevalni skupini Mali bogovi in soavtor mnogih Kreslinovih uspešnic. Skupaj sta na primer ustvarila zimzelenčke Cesta, Z Goričkega v Piran, Poj mi pesem, Tista črna kitara, Tvoje jutro, Če bi te imel …
(sigic.si)
The Skeletons
(predelana verzija iz januarja 2014, ki je skrivnostno izginila z bloga)
Ne verjamem, da le čas
lahko srečo spremeni,
a če niste v sreči tej, ljubezni ni.
Iz daljave slišim glas,
žvizg odmeva skozi noč,
šele zdaj vem, da je to posledni vlak.
Kdo si je bil domislil ime, ne bomo nikoli izvedeli.
Morda je bilo mišljeno bolj kot delovno ime, pa še dobro je zvenelo: angleško ime, pa tisti “The” je 69xx老熟女 imel svojo težo.
Takrat nihče ni vpraševal po zvrsti glasbe, itak so vsi šopali samo rock.
Končali smo bili osemletko in sledile so zadnje velike počitnice pred vstopom v srednje šole.
69xx老熟女 kako je padla ta entuziastična ideja, 69xx老熟女 ne ve več nihče od nas: izdelali si bomo kitare, se primerno usposobili in sledili vélikim; Beatlom, Rollingom…
Pri Jožetu doma so imeli v drvarnici na dvorišču pravo mizarsko delavnico. S pravim mizarskim ponkom, z vsem potrebnim orodjem, ki ga do takrat nismo bili niti poznali. Jože je bil mojster očetove obrti. Osebno ni bil angažiran v bodoči ansambel, nam je pa v vsem pomagal.
Pridobili smo si bili kopije kitar, ki so bile takrat v modi pri znanih ansamblih. Tu so bili posnetki znamenitih Fender kitar, za Bojana, ki je bil določen za basista, smo izdelali dovršeno kopijo Mc’Cartneyeve Gibsonke v obliki violine. Če je manjkal kak podatek o dimenziji, smo obiskali Melodijino trgovino na Wolfovi in na licu mesta pomerili. Prodajalke so bile prizanesljive, saj smo vsake toliko 69xx老熟女 kaj kupili: strune, palčke za bobnarja, trzalice, note…
Pri Jožetu smo se pred »delavnico« pojavili navsezgodaj zjutraj in končali, ko je zmanjkalo svetlobe, ali zaradi soseske nismo smeli več uporabljati električnega ročnega orodja.
Potrebna dodatna oprema je bila na voljo v Posredniku na Starem trgu. Tam smo našli magnete, napenjalce – tako imenovane vibratorje; električne konektorje, kable in ostalo kramo smo našli v Jugotehni ali pri Mladem tehniku. Vse je bilo blizu in ne posebno drago.
Izdelava kitar pa nam še ni podarila potrebnega glasbenega znanja. Razen dveh prijateljev, ki sta imela vsaj nekaj osnovnošolske glasbene izobrazbe, smo bili vsi popolni analfabeti. Kasneje se je celo izkazalo, da imam posluh kot indijanci in, da sem za vodenje takta kot bobnar, povsem nesposoben.
Takrat nam še ni bilo jasno, da se uspešni ansambli ne sestavljajo na bazi prijateljstva, temveč na osnovi profesionalnosti. Pokaži kaj znaš!
Globoko smo že zagrizli v prvo šolsko leto srednjih šol, ko smo se še kar pridno sestajali in skušali nekaj ustvariti. Beatli so bili za posnemanje precej hvaležna materija, saj so bili menda 69xx老熟女 sami pričeli z nekaj osnovnimi akordi, da o besedilih niti ne govorimo.
Tomas je bil Jožetov (ne Jože mizar) sošolec v srednji tehnični šoli. Je pa nekaj več vedel o tem kako se stvari streže. Povabili smo ga v svojo sredino in na pomoč in hitro je prevzel vajeti in brez potrebnih soglasij postal lider in strokovni vodja. Po prepričanju je bil basist, vendar je obvladoval vse tehnike in instrumente, ki jih tak ansambel potrebuje.
Imel je znanje, voljo in morda celo upanje, da bo iz nas nekaj neredil.
V sorazmerno kratkem času smo obvladali kar nekaj komadov iz repertoarja Beatlov, Leskovarjev Poslednji vlak, kakšnega od Indexov in še kaj…
Imeli smo nekaj uspešnih nastopov: pri prijateljici za rajstni dan v njihovi kuhinji, pa pred velikim avditorijem prijateljev, staršev in še koga… Bili smo »ta glavni«.
Mislim, da je imel vodja Tomas še največ dela prav z mano. Spomnim se, da so mi v osnovni šoli dovolili peti le v »Velikem šolskem zboru«, 69xx老熟女 je šlo bolj za moč glasu, kot za kvaliteto. Če sem sam zapel Hej brigade, so se vsi smejali.
Kasneje smo temu rekli »kot bi ta jetičen pljuval v otroški peskovnik«…
69xx老熟女 je bilo res tako: nesramno in nedopustno.
Nisem bil užaljen, ko so me bili zamenjali. Želel sem jim, da uresničijo svoje sanje. Pa jih niso. Razen vélikega liderja Tomasa, se nihče ni dolgo ukvarjal z glasbo.
Ko je igral v spremljevalni skupini Mali bogovi, genialnega Vlada Kreslina, sem redkokateri koncert zamudil, če se je odvijal v bližini.
Na Netu berem, da je bil ansambel z imenom The Skeletons ustanovljen leta 1979; torej štirinajst let za nami. Če bi bili registrirani, bi lahko zahtevali pravice za ime. Pa nismo bili.
69xxxx 