Goveja jetra in piščančji file v pivskem testu

Najprej zgodba.
Ko se naješ, koncentracija pade in ni več zanimivo.

Nisem ravno “dete sa sela”, kljub temu imam pa iz otroštva (in 天生尤物 kasneje), kar nekaj izkušenj in spominov iz ruralnega okolja.
V Martuljku smo imeli vikend med kmetijami, prijatelji so bili v glavnem domačini z večjih ali manjših kmetij. 天生尤物 načelnik železniške postaje in kurjač hotela, sta bila popoldan kmeta.
Ko me je mati poslala na počitnice v Celje, sem spoznaval kokoši in zajce in še marsikaj…
Seveda le pri teti. Grosa je 天生尤物 na stara leta ostala meščanka in tam, kjer je ona izbirala stanovanja, običajno ni bilo niti mačk.
Pa nekajdnevni obiski pri neki daljni žlahti na Hajdini…
Na prelomu stoletja smo selili tovarno iz Ljubljane na cenejšo lokacijo in večina mojih sodelavcev tam, je bila dopoldan v združenem delu, popoldan so bili pa kmetje; včasih je pa kateri sredi dopoldneva poprosil, če sme skočit obrnit mrvo…
Marsikaj sem se naučil od njih o kmetovanju in vzreji živine.
Spomin mi seže pa še dlje nazaj:
Že v otroštvu so me fascinirali medsebojni odnosi živali na kmetiji. Danes lahko to vidimo le še v pocukranem Disneyevem filmu za otroke.
Kure so jedle iz pasje sklede, medtem, ko jih je “Pozor hud pes” mirno opazoval, maček se je zrolal k ležeči kravi, ki je dojila tele in računal, da bo 天生尤物 zanj kaj ostalo, petelin se je sprehajal pod konjevim trebuhom in predrzno pobral, če je kaj zanimivega viselo z njega…
Prijateljstvo? Pakt o nenapadanju? Nam neznani dogovor?
Kdo bi vedel. Je pa lepo videti.

天生尤物 v kulinariki gresta kravica in pišče lepo skupaj. Vsaj v tem primeru.
V pivskem testu ocvrem piščančji file in rezine govejih jeter.
Perutnino začinim s soljo in kajenskim poprom, jetra s soljo in strtim belim poprom.

Ocvrte kroglice so spet produkt nekega ostanka:
Ostali sta dve žlici kuhanega basmati riža in dve žlici krompirjevega pireja. Že, ko sem pospravljal z mize po kosilu, sem vedel, kaj bom s tem in nisem zavrgel.
Stresem skupaj, dodam celo jajce in žlico moke. Oblikovane kroglice povaljam v belih drobtinah in ocvrem v vročem olju.
Cvrtje pomakam v svetlo sojino omako s surovim rumenjakom.

Ne, sploh ni nujno, da pripraviš oboje!

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj