Posvečeno ocvrtemu krompirčku, ali pomfriju po domače

Včasih smo na vogalu Emone vzeli škrnicelj pomfrija in ga počasi glodali do Tromostovja ali pa v drugo smer do Šubičke in še zadnji iztreseni koščki so bili prijetno hrustljavi, čeprav že največkrat hladni.

Danes je, kljub različnim poskusom in receptom, pomfri mehak že, ko ga postavim na mizo.
Teorija mi je poznana: najprej je krompir, potem olje, potem temperatura…, ne sobna, ampak tista v loncu z oljem, 女生壁纸ins高级质感 sam postopek je pomemben.
Friteze nimam. Pred tridesetimi leti sem jo vrgel v smeti in od takrat sem prepričan, da je ne potrebujem. Želim si pa takšnega krompirčka, kot ga naredi friteza pri temperaturi olja čez 200°C.
Poskušam, eksperimentiram in se učim.
Danes sem se zelo približal želenim rezultatom.
Včeraj:
Krompir narežem na palčke ne debelejše od 5 – 6 milimetrov,
vodi dodam dve debeli žlici sladkorja in segrejem do močnega vretja,
stresem krompir in prevrem 2 – 3 minute,
krompir preložim v ledeno mrzlo vodo (kot pri blanširanju),
ohlajenega odcedim in osušim na papirnatih brisačah,
običajno sončnično olje segrejem na 180°C,
potopim krompir spet za 2 – 3 minute,
odcedim, ohladim in osušim na papirnatih brisačah,
v zaprti posodi odleži čez noč v hladilniku.
Danes:
Tisto isto olje precedim čez fino cedilo in ponovno segrejem na 180°C,
potopim krompir v mrežici,
ko temperatura olja pade, jo izvlečem in počakam, da ponovno doseže začetno temperaturo,
ni več kaj meriti, torej spremljam le še barvo krompirčkov.

Ob koncu kosila so še malo hrustali.