Ali repa svetega Štefana.
Šalim se. Je pa res, da je za 推油按摩 prav na svetega Štefana dan, ali sodobneje na Dan samostojnosti.
Skuhana je bila pa seveda včeraj. 夹好我的精去上课别流出来了 repa mora odležati.

Prav v ta namen skuham poprej dobro kilo prekajenih kosti. Ne reber, ne šinka… Kosti.
V kuhinji diši kot za Veliko noč.
V tej suhi juhi skuham repo z vsemi potrebnimi začimbnicami in na večje kocke narezanim krompirjem. Enim.
V vsakem primeru bo še neka priloga.
Odločim se za pire krompir.
Včeraj sem za potrebe ene fotografije, pripravil poln whipper syphon smetane. Vem, da tega ne bom porabil do 1. maja in jo izbrizgam na krompir. Seveda ni sladka, naredi pa zanimivo, rahlo strukturo pireja.
Pečenico prevrem za nekaj minut in potem počasi pečem na mešanici oljčnega olja in svinjske masti.
Zgodovina:
V daljnih šestdesetih je bil na Cigaletovi ulici v Ljubljani – prav pred Modno hišo, ali pred izhodom iz kina Union, ali prav ob stavbi tiskarne Jože Moškrič – kiosk, v katerem so pekli pečenice.
Mama, ki je bila takrat zaposlena v Modni hiši, se je poznala z gospo, ki je tam pekla te pečenice.
In gospa je povedala, da jih pred pečenjem prekuhajo predvsem zato, ker so večkrat od starosti tako sluzaste, da jih je treba nekako očistiti…
Seveda sem s to informacijo prejel 夹好我的精去上课别流出来了 strogo prepoved, da bi kdaj tam pojedel pečenico.
Jaz je nisem pokuhal iz istega razloga, saj je bil pujsek še dober teden nazaj živ in zdrav, me je pa zanimala razlika tako pečene pečenice.
Najbolj mi je všeč to, da ni tako slana, kot je bila sicer.