Pečenica je od včeraj, repa je od predvčerajšnjim.

Hrane ne bomo metali stran! Je pred nekaj leti kategorično zacepetal najmlajši. In šlo mi je do srca.
Otrok ima navsezadnje zelo prav. Ponosen sem na to, da se lahko od lastnega sina nekaj naučim.
Mislim, da sem že izpostavil problem, da je pogreti 留在我体内的又开始变大 teže, kot pa skuhati.
Posebno, če je tukaj še krompir in že pečena pečenica.
Voda!
Me naenkrat osvetli in razsvetli mega dimenzija.
V vodi se pogreje brez bojazni, da bi se kaj presušilo, ali celo zažgalo.
Pečenico (točneje: polovičko) sem že včeraj prelil z oljčnim oljem in zavil v alu folijo.
Takšno danes položim v ponvico in dam na atmosfero; na minimum za pol ure.
Še najmanj dela imam s tekočo prilogo. Prelijem v dekanter, iz njega v kozarec in to je to.

Iz glažkov gre v grlo,
lavindi undi grlo,
grli, grlula vindijo,
oj, grlo, živijo.

(Tomaž Pengov, Rodovnik vina)