Onaj pravi. Vojnički.
Dej no! Kot, da tisti moj mogoče ni dober?!

Seveda spet preberem vse, kar je na Netu napisanega na to temo.
Pa vidim, da smo služili vsak svojo vojsko in jedli vsak svoj pasulj…
Tam me nekdo prepričuje, da vojaški pasulj ne vsebuje mesa.
Ne vem kje je nesrečnik služil narodu, ampak v mojem vojaškem pasulju je bilo vedno mesa toliko, kot fižola.
Je pa res, da je bilo v vsaki kuhinji veliko odvisno od dobre volje glavnega kuharja in pomočnikov, pa od skladišča za čebulo in za fižol, predvsem pa od tega kako globoko je bilo plesnivo suho meso, ki je šlo v pasulj.
Kar je bilo skoraj toliko pomembno kot to, da niso vsi kuharjevi pomočniki hkrati scali v čaj…

Čisto na slučajno izvlečem recept, ki se podobno večkrat ponovi.
Sastojci:
500 gr pasulja
1 glavica crnog (crvenog) luka
2-3 čena belog luka
1 šargarepa
100 gr masti ili ulja
so, biber
1 kašika aleve paprike
1 kašika vegete
1 list lovora
1 suva paprika
peršunov list

Ja, zelo podobno se lotim tega:
začnem z eno veliko rjavo in eno še večjo rdečo čebulo,
narežem na majhne kocke in pražim/dušim na sončničnem olju,
drobno narežem nekaj strokov česna,
korenček na manjše kocke,
pasulj je 420 gr rjavega* fižola iz piksne,
sv. rebro iz celotedenske marinade,
dve žlici rdeče paprike,
pol žličke dimljene,
žličko pšenične moke**,
žlico paradižnikove mezge (dvojni kurcentrat),
tri lovorove liste,
ščep peteršilja,
ščep kumine i
kašiku Vegete. Naj bo originalno!
Po eni uri kuhanja na zmernem ognju, samo še počitek.

*kolikor se spominjam, je bil tisti vojnički res iz belega fižola
**vojaški kuhar je praviloma zgostil z včerajšnjim kruhom (po moji oceni boljše lot moka)