Rad jem.
Še raje kuham.
Najraje se pa igram.
Igram kuharja in šefa v kuhinji.

Igrati sem se začel že včeraj, danes samo nadaljujem.
Po celem tednu kisle repe in goveje juhe, si zaželim zelenjavne.
Za dobro zelenjavno juho se je treba sprehoditi po vrtu (za kar je pa seveda še prezgodaj), ali pa pospraviti hladilnik in prebrskati košaro z zelenjavo.
Najboljša zelenjavna čorba nastane iz nekaj prihranjenega:
pol kozarčka graha, na kocke narezano korenje,
nekaj svežega:
koren peteršilja, list belega zelja, list ohrovta, rdeča čebula, strok česna, rezina zelene,
in nekaj ostankov:
kozarec ajdove žgančevke, kosi kuhanega krompirja,
žlica paradižnikove mezge, majaron, strt pisan poper (veliko tega), lovorov list, malo dosolim.
Iz mletega roastbeefa oblikujem burger, za pest pomfrija…
Solata?
Po takšni juhi je ne pogrešam.

Spomini:
Zanimivo, da sem se ravno pri misli na igro spomnil, da sem kot predšolski otrok imel štedilnik. Lesen, srebrno črn štedilnik, veren posnetek tistega pravega na drva, z lito-železno ploščo in odprtino z več obroči, s katerimi je gospodinja regulirala plamen na posodo. Imel je celo tisto štango spredaj, za obešanje kuhinjskih krp, ali pa zajemalk.
Sploh ni bil tako majhen in je našel svoj prostor na balkonu. Žal je bila že druga zima zanj čisto preveč…
Razmišljam:
Si je mati podzavestno želela še tretjo punčko…?
Za očeta sem prepričan na kaj je čakal…!
So mi že v otroštvu vcepili genom za štedilnik in za kuhanje…?