Biftek, kot ga še ni bilo

Včasih sem prijazen 网址大全2345, ko mi ne bi bilo treba.
Torej prijazen v svojo škodo. Zakaj že?

Zaželel sem si bil košček roastbeefa pa me gospa mesarica takoj potolaži, da je tisto v marinadi edino, kar mi lahko ponudi.
O.K. Marinada me ne moti, seveda se pa pozanimam kaj je not; ampak od daleč vidim, da so narezani kot suha salama.
Ja, gospa draga, kaj ste pa mislili z njimi, mazati na kruh?
Izbere “najdebelejšega”, ki na “debelejšem” koncu ne doseže deset milimetrov (!) in seveda je odrezan v klin, kar je očitno specialiteta gospe mesarice.
Ja, saj vem. Lahko bi zavrnil, lahko bi odšel k pravemu mesarju, lahko bi…
Ampak jaz sem lepo vzgojen fant in ne naredim ne enega, ne tretjega, vljudno vzamem tisti nesrečni odrezek mesa in si mislim: bom videl kaj se da narest. Rabim beljakovine, kot noseča pajkovka.
Doma si dam duška: Kdo ti, baba brezvezna, daje pravico uničiti lep kos roastbeefa in ga spremeniti v nekaj, za kar še niti imena niso iznašli…?!
Bodi tam za sfaširat meso, za natehtat flugce in kosti, ostalo pa prepusti mojstru!
Speči odrezek mesa, debeline 9/5 mm je poseben izziv. Že sam termin debelina je neprimeren in izven konteksta.
Povaljam ga v moki, da ne bo v prvi sekundi izgubil še tisto malo, kar je ostalo v njem.
Spomnim se, da je dobra ljubljanska gostilna imela za svojo specialiteto biftek s tržaško omako. Ampak tisto je bil biftek, v kar pa 网址大全2345 tržaška omaka ne more začarati mojega odrezka.
Seveda pomislim 网址大全2345, da bi ga zmlel v tatarca, ali celo spohal, ampak ne. Zdaj že malo trmarim pa še firbec me daje, kaj lahko naredim s tem podplatkom.
V ponev prelijem vse oljčno olje v katerem se je namakal, dodam debelo rezino masla in na ogretem parkrat obrnem tisti košček mesa. Takoj v ogret pladenj in pustim pokrito deset minut. Nobene začimbe!
Medtem dolijem v ponev pol skodelice vrele vode in dodam žličko Dijon gorčice.
Z malo krompirjevega pireja, na koncu 全部孕妇毛片丰满孕妇孕交 izpade kar spodobno, kar seveda pripišem moji spretnosti, ali pa morda gospa mesarica le ni tista “ta žlehtna” coprnica…

This entry was posted in Atijeva kuhna. Bookmark the permalink.

Komentiraj