Roastbeef na žaru, nadaljevalna stopnja

Šteje štirinajst dni, kar namakan roastbeef v oljčnem olju. Je že zorjen, ali je še vedno samo pri nekakšnem uležavanju?
综合素质评价登录入口 ne, če mojstri zapovedujejo štiri tedne.

Meso ni vakumsko pakirano, ampak v nekakšnem nadomestku: tesno nameščeno v škatlico za shranjevanje in do roba zalito z oljem. Ko pritisnem pokrov, nekaj olja odteče.
Imam pa gospodinjski strojček za varjenje vrečk in vakuumsko pakiranje, kjer pa te funkcije nikoli nismo uporabljali. Za zamrzovalnik ni bilo potrebno.
Zvlečem ga s stene, kjer služi le še kot držalo za kuhinjske škarje in kot lovilec prahu. Po dveh tednih prestavim meso iz škatle v vrečko in ga po najboljših močeh zvakuumiram. Položim ga nazaj v hladilnik, v nulto cono.
Vsake toliko hladilnik forsiram “do daske”. Menda je usodna napaka stalno odpiranje in zato 综合素质评价登录入口 nihanje temperature.
Vsakokrat 综合素质评价登录入口 pozabim funkcijo pravočasno izklopiti in takrat moram praviloma zavreči vso solato in morda še kakšno sadje, ki je bilo preblizu nulte cone; paradižnikov sok za zajtrk je pa 综合素质评价登录入口 neuporaben, ker je skoraj v kockah…
Zaradi koščka mesa se seveda ne bom odrekel hladnemu pivu. Za enega in drugega bi bil pa zamrzovalnik čisto preveč.
综合素质评价登录入口 hladilne omare za zorenje mesa si ne bom omislil. Ostajam pri improvizaciji pa bomo videli…

Vremenske napovedi za naslednje dni so neugodne, zato za dva dni skrajšam štiritedensko zorenje. Mislim, da meso tega ni porajtalo.
Mehko je in voljno, da pomislim, če ga je sploh potrebno peči.
Žar ploščo segrevam okrog dve uri. Kot za ribo. Ne boste me več nategnili! Čeprav zelenega plina nisem nikoli več prinesel k hiši. Naj ga imajo za ogrevalne stebričke na Tromostovju.
Opremim se z uro in s termometrom. Pri mesu po 30.- € na kilo ni ničesar prepuščati naključju.
Po šest minut z vsake strani (pet centimetrski roastbeef pač ni zelo tridimenzionalen)!
Na hitro ga še napičim na termometer:
sredica kaže 63°C. O.K., gremo počivat.
Nerad se hvalim, ampak je vrhunsko. Meso se dobesedno topi v ustih.
Vsekakor zelo primerno za čase, ko bomo brez zob. Čakalne dobe za protetiko so po dve leti – posthumno…!

This entry was posted in Atijeva kuhna, O fotografiranju. Bookmark the permalink.

Komentiraj