Pri Nizkoproračuncu imajo tega, kot da gre za državne rezerve za prvih devetdeset dni vojne.
Bolj iz firbca, kot iz potrebe izberem eno in se že vnaprej veselim, da mi en dan ne bo treba kuhati.
Ko vidim rok trajanja, si mislim: O, porkamadona, ali je to sploh ŽE užitno…?!
Sledim navodilom, ki so seveda prirejena bebavim in polpismenim. O.K., nisem užaljen. Saj niso mogli vedeti, da bo to kupil mojster pice in še marsičesa drugega iz pečice…
Pogrešam le opozorilo: Globoko zamrznjeno ni primerno za uživanje osebam s slabimi zobmi!
Jajček je seveda dodatek šefa kuhinje, ko uvidim, da je pica precej vegi.
Kakor sem omalovažujoče zastavil, tako sem na koncu presenečen. Pizza je boljša kot v marsikateri ljubljanski piceriji.
V navodilih sicer piše: peči do zlato rumene, pri meni je po zaslugi jajca, ki sem ga dodal malce prepozno, šlo do bakreno rdeče.
A zakaj po ameriško?
Samo zato, ker Američani požrejo največ tega kartonastega fast-fooda za v pečico ali mikrovalovko.
Še zgodba iz sedemdesetih, ko smo še hodili v Gorico in Trst po Leviske in Brooksarce:
S prijateljem po nakupih, zavijeva še na pizzo. Do doma bo še dolga. Dobri uri vožnje lahko komot prišteješ še dobro uro stanja in sranja na meji…
Bom jaz naročil, se ponudi prijatelj in stopi k blagajni. Mislil sem, da bo dodal še: ker znam italijansko, pa ni.
Sistem naročanja spominja na Emono in druge delavske menze po Ljubljani: naročiš in plačaš pri blagajni, potem se pa z listkom drenjaš do picopeka ali kuharja; tam dodatnega pogajanja ni.
Prijatelj blagajničarki z obema kazalcema riše na pult lepega jurčka. Vsaj z mojega zornega kota je “skica” prepoznavna in nedvoumna.
Si, si, reče baba in blokira.
Picopek nama postreže pizzi z jajcem na oko na sredini. O jurčkih ni sledu.
S tvojo italijanščino nekaj ne štima, se kasneje pošalim.