Ko bodo, se slišiva… Je bil pred časom obljubil ribar Roman.
Rečeno, ulovljeno. Ni pozabil.
Lepi, sveži, ravno prav veliki. Še isti dan jih nasolim in zložim v čebriček.

Tega opremim z datumom in se odločim, da jih bom tokrat “zoril” šest mesecev.
S soljo sem tokrat nekoliko varčnejši kot običajno in upam, da se mi to ne bo maščevalo.
Preostanek inčunov povaljam v beli ostri moki in ocvrem.
Ker se ne morem odločiti kaj bo predjed in kaj glavna, ponudim obe hkrati pa naj se zmenita.
Glede na količino, izberem za predjed inčune in ko jih že skoraj pospravim, se spomnim, da sem jih pravzaprav hotel očistiti.
Nič ni narobe; če je sveže vse, z drekom vred. Nekaj glav večjih primerkov dobijo vrane, ostalega ne delim.
Klapavice “na buzaro” s polovico sveže bagete ostanejo za glavno jed.
Pri meni so običajno te jedi malce slane, zato kar takoj pripravim rezervno buteljko…