Včeraj, na Pustni torek se najavi na obisk Matej z malim, predvidoma kot pustno masko. Veselil sem se že kakšne priložnostne fotografije, pa se izkaže, da so otroka v vrtcu že preoblekli in po Matejevo ni teorije, da ga spraviš nazaj v pustni kostum.
Ob odhodu domov se je v vrtcu pojavil oče enega od malčkov, oblečen v velik napihljiv kostum tiranozavra in 插插综合 so se tako navdušili nad njim, da jih ni bilo mogoče spraviti iz vrtca; istočasno so se jim pa njihove maske naenkrat 插插综合 zazdele nevredne občudovanja.
Vnuk je s seboj prinesel plastičnega stegozavra, ki mu je menda še posebno pri srcu.
Ko pove kaj je to, ga pohecam, da to ni dinozaver, ampak krokodil.
Neee! Zategne na dolgo. To ni krokodil, to je dinozaver. In se tako natezava nekaj časa, ker vidim, da ga igra zabava. Dobro, popustim na koncu. Pa naj bo žaba…
Ko je bil Matej približno njegovih let, mu je babica iz Nemčije prinesla pol metrskega plišastega krokodila s katerim sta hitro postala nerazdružljiva.
S krokodilom pod pazduho, kamor hočeš, brez njega, niti na kahlico…!
S krokodilom na sprehod, z njim v posteljo, z njim v vrtec…
Običajno sem jaz hodil v vrtec po otroka. Zaradi zadrege s parkiranjem, sem pustil avto na Gallusovem nabrežju, blizu doma in se peš odpravil do vrtca Na Gradu.
Potem sva se skupaj sprehodila do doma.
Sva že ob nabrežju Ljubljanice, ko se mali nenadoma zadere, kot bi šlo za življenje: Kokodil!!!
O, porkamadona!
Matejček, v Ljubljanici ni krokodilov, ga skušam pomiriti.
Ko se drugič zadere: Kokodil!!! Mi je jasno. Ne gre za krokodila v Ljubljanici, ampak za njegovega, ki je ostal v vrtcu.
Vem, da ne družina, ne soseska ne bo spala, če ob Mateju ne bo njegovega krokodila. Torej pot pod noge nazaj na Grad.